Slika 1: Razlika med trajnostnim in netrajnostnim upravljanjem kmetije
Slika 2: Razlika med trajnostnim in netrajnostnim upravljanjem kmetije
POUČEN PRIMER: Na kmetiji so desetletja izvajali tradicionalno trajnostno košenje travnika enkrat letno, v poznem poletju. Za trajnostno upravljanje kmetije je značilna skrb za vzdrževanje velike biotske raznovrstnosti in za dobrobit tako organizmov kot njihovih življenjskih prostorov. Za trajnostno upravljanje je značilno manj pogosto gnojenje ter ročno obdelovanje (npr. s koso) oziroma obdelava zemlje z manj strojnega dela s težkimi stroji. Ti lahko poškodujejo prst in življenjske prostore organizmov, uničujejo gnezda ptic, poškodujejo mladiče srn (ki ležijo v visoki travi ob gozdu) in spreminjajo sestavo prsti. Za trajnostno upravljanje kmetijskih površin je značilna tudi manj pogosta, pozna košnja (v poznih poletnih mesecih, do dvakrat letno), upoštevajoč pomembna časovna obdobja, ko lahko organizmi npr. odlagajo jajca (ptice, na primer, pogosto odlagajo jajca tudi na kmetijske površine, zlasti v pomladanskem času) ali pa je čas pomemben za razvoj mladičev. Mnogo živali namreč odlaga svoje mladiče v spomladanskem času v visoko travo (npr. srne), kjer jih zaščitijo pred plenilci.
Čez čas je stari lastnik prodal kmetijo in travnik novemu lastniku, ki je začel izvajati zelo pogoste košnje (vsak mesec dvakrat) oziroma je upravljal kmetijo zelo intenzivno in netrajnostno (veliko gnojenja, obdelovanje zemlje s težkimi stroji, pogosta košnja, začenši že v zgodnjem spomladanskem obdobju itd.). Čez čas je stari kmet, ki je še vedno živel ob kmetiji, začel opažati, da je na travniku vse manj rastline, imenovane navadna kislica. Ker je ta zelo pomembna za prehranjevanje majhnih gosenic zelo redkega in ogroženega metulja močvirskega cekinčka, je lastnik opazil, da je na travniku izginil tudi ta. Ta je bil zelo pomemben tudi za opraševanje ostalih rastlin in pridelkov. Postopoma so začele izginjati tudi ostale rastlinske vrste, posledično pa je s travnika izginjalo tudi vse več metuljev in drugih opraševalcev, ki imajo za prehranjevanje radi točno določene rastline, ki so s travnikov izginile. Z novo, netrajnostno in intenzivno metodo upravljanja kmetije so hranilne rastline opraševalcev izginile, posledično pa so izginjali tudi opraševalci, ki so opraševali številne kmetijske pridelke, saj njihove hrane na novi kmetiji ni bilo več. Novi lastnik kmetije je postal jezen na starega kmeta. Spraševal se je, zakaj mu je prodal slabo zemljo, ki daje tako malo pridelka.
NAUK ZGODBE: Manj intenzivno oziroma bolj trajnostno (okolju prijazno) obdelovanje kmetijskih površin je zelo pomembna ne samo za ohranjanje velike biotske raznovrstnosti, ampak tudi za ohranjanje ekosistemskih storitev v umetnih ekosistemih, kot so kmetije. To je pomembno tudi za nas, saj vrste v ekosistemih opravljajo storitve, od katerih smo odvisni tudi sami (npr. pridelava pridelkov).
